Znani so zmagovalci razpisa Mladi upi

Znani so prejemniki finančnih sredstev razpisa Mladi upi 2018!

Kaj so mladi upi dosegli s trdim delom in voljo ter kako so izkoristili finančno pomoč Vse bo v redu, Zavarovalnice Triglav?

Dosežki Mladih upov leta 2017, nadarjenih športnikov in umetnikov, ki so s svojim trdim delom in voljo pridobili vašo naklonjenost ter priznanje strokovne komisije, ki jih je izbrala za prejemnike finančne podpore Zavoda Vse bo v redu, so izjemni. Rekordi, medalje, priznanja in številne druge odlične uvrstitve so dosegali tako na domačih tleh kot v tujini. Vsak po svoje in vsak na svojem področju si zdaj lažje utirajo pot do uresničitve svojih kariernih sanj.

ANA SEŠEK

Ana Sešek

Ana Sešek je za violino prvič prijela kmalu zatem, ko je shodila. Spominja se namreč, da je oče, sicer profesor violine na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, večkrat muziciral doma, ona ter sestra dvojčica Kaja pa sta ga vedno z veseljem poslušali in izkoristili vsako priložnost, da sta se lahko dotaknili tega izjemnega inštrumenta. Že pri rosnih štirih letih in pol sta se obe odločili, da bosta tudi sami začeli vaditi violino. "Spomnim se, da smo imeli doma dve pručki, na katerih sta s sestrico stali, ko sta vadili. Ampak ena izmed teh pručk je bila višja, zato sta se dekleti vsak dan prepirali, katera bo stala na višji. Zagato sem poskušal demokratično rešiti tako, da je bila vsak dan na višji pručki druga, a tista, ki se je morala zadovoljiti z nižjo, je bila vselej užaljena," se Aninih začetkov spominja njen oče in dolgoletni mentor Armin Sešek.

Violino igra tudi Anin starejši brat, ki študira v Združenih državah Amerike in že kot majhna punčka ga je občudovala ter uživala ob zvokih njegove violine, ko je igral Bachovo Ciaccono in Paganinijev peti kapris. Danes pa mlada umetnica najbolj uživa v ustvarjanju in igranju skupaj s sestro Kajo, s katero se medsebojno spodbujata na njuni glasbeni poti. Že od samih začetkov violina in glasba nasploh Ani dajeta posebno zadovoljstvo in se je vselej dotakneta na poseben način. Mlada virtuozinja velja za izjemno vztrajno umetnico, saj ne preneha vaditi, dokler skladbe, ki si jo izbere, ne dodela do popolne perfekcije. Njeno predanost ustvarjanju in muziciranju z violino so prepoznali tudi številni domači in tuji skladatelji, ki so jima s sestro posvetili svoje skladbe; med njimi denimo Blaž Pucihar, Peter Šavli, Prt Sojar Voglar in Davor Bobić.

Tekom violinskega razvoja se je Ana udeležila številnih tekmovanj, med dosežki pa ji največ pomenijo druga nagrada na 58. Kocianovem violinskem tekmovanju iz leta 2016 na Češkem, prva nagrada in posebna nagrada za osvojenih vseh 100 točk na tekmovanju TEMSIG leta 2015, prva nagrada ter laureat na tekmovanju Stringfest 2015 v Sremski Mitrovici v kategoriji violina solo ter v kategoriji komorne skupine z godali, najbolj ponosna pa je na letošnjo Škerjančevo nagrado, ki jo podeljuje Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani. "Ta nagrada je res odraz mojega vse večjega uveljavljanja med violinisti na šoli in je res lepa motivacija za nadaljnje delo," pojasnjuje mlada virtuozinja, ki je v tretjem letniku umetniške gimnazije na ljubljanskem konservatoriju, poleg tega pa že obiskuje Pre-College na Mozareumu v Salzburgu, kjer za njen violinistični razvoj skrbi priznana profesorica Wonji Kim Ozim. V prihodnjih nekaj letih bi Ana rada študirala v Nemčiji ali na Nizozemskem, potem pa bi se rada zaposlila v kakšnem dobrem orkestru in igrala v komornih skupinah, kot pravi pa jo mika tudi solistična kariera.

Mlada virtuozinja poudarja, da ji trenutno več kot priznanja pomeni igranje na koncertih in recitalih, sodelovanje z raznimi priznanimi profesorji in mladimi umetniki, tudi igranje v mladinskih orkestrih in komornih zasedbah. In ravno za to bi trenutno najbolj potrebovala finančno pomoč Zavarovalnice Triglav. "Vsak teden se vozim v Salzburg na izobraževanje, plačevati moram tudi šolnino za študij na Mozarteumu in že to moji družini predstavlja zelo veliko finančno breme," pojasnjuje mlada violinistka. Ob tem ne skriva želje po novih znanjih, ki jih lahko pridobi predvsem z udeležbo na predavanjih in delavnicah priznanih violinistov in profesorjev, saj taka srečanja največ pripomorejo pri umetniškem razvoju mladega talenta. A ta izobraževanja so izjemno velik finančni zalogaj, ki si ga Ana trenutno ne more privoščiti, zato bi vsakršno finančno spodbudo mlada virtuozinja namenila nabiranju dodatnega znanja, s pomočjo katerega se bo lahko uveljavila na mednarodnih glasbenih odrih.

MAJA BEDRAČ

Maja Bedrač

Maja Bedrač je že kot otrok prekipevala od energije, rada je nagajala starejšemu bratu, ga izzivala in tekala za njim. Z veseljem je spremljala televizijske prenose atletskih tekmovanj in ob igranju himne v čast najboljšim razmišljala, kako bi bila rada nekoč tudi sama deležna take časti. Pri petih letih sta jo starša vpisala na gimnastiko, ki ji je bila sicer zelo všeč, a ker je morala biti pri izvajanju elementov zelo natančna, je njeno navdušenje kmalu poniknilo. Potem pa jo je v prvem razredu sošolec, ki je treniral atletiko, vzel s seboj na trening in mlada igriva deklica je nemudoma vedela, da je ravno to tisto, s čimer bi se rada ukvarjala v življenju. "Všeč mi je bilo, da so naši treningi na začetku sloneli na igri, v ospredju ni bil rezultat, temveč uživanje v tekanju, skakanju, lovljenju," se svojih začetkov spominja mlada športnica.

A z leti je igranje zamenjalo garanje. Treningi so postajali vse bolj zahtevni ter naporni, vse več je bilo odrekanj in usklajevanj s šolo ter drugimi obveznostmi in aktivnostmi, a Majina ljubezen do atletike je ves čas rasla. In raste še danes. "Atletika je moja najboljša prijateljica," pravi zgovorna Štajerka, ki sicer nasploh obožuje adrenalin in akcijo, kar dokazuje podatek, da se je letos naučila windsurfanja ter wakebordanja, blizu pa so ji tudi košarka, odbojka ter celo nogomet. "Maja ves čas vestno sledi zastavljenemu programu. Trenira skorajda vsak dan, pogosto celo dvakrat dnevno, vikendi so namenjeni tekmam, počitnice so namenjene pripravam. Ko ni v šoli, je torej bodisi na treningu, bodisi doma za knjigami, njeno družabno življenje pa je, tako kot pri večini resnih športnikov, precej okrnjeno," vestnost svoje varovanke ponosno poudarja trener Aleš Bezjak.

Pridno treniranje se seveda pozna tudi na rezultatih. Leta 2015 je na svetovnem prvenstvu za mlajše mladinke v Kolumbiji v skoku v daljino osvojila odlično tretje mesto, uspešno sezono pa je dopolnila še z zmago v isti disciplini na olimpijskem festivalu evropske mladine v Gruziji. Leta 2016 je na evropskem prvenstvu za mlajše mladinke v skoku v daljino dosegla drugo mesto in se na račun številnih izjemnih uvrstitev zavihtela na sam vrh svetovne lestvice mlajših mladink v skoku v daljino. Postala je atletinja leta pri mladinkah in najperspektivnejša mlada atletinja leta. Uspešna je bila tudi v letošnji sezoni, saj je na evropskem prvenstvu za mladinke v Italiji v skoku v daljino zasedla šesto mesto, postala je državna prvakinja v skoku v daljino med članicami in pokalna članska prvakinja v mnogoboju.

Odlični rezultati so Maji seveda v ponos, hkrati pa so tudi obveza, da bo naslednjo sezono še boljša. To je v veliki meri odvisno od kakovosti treningov in ustreznih priprav na velika tekmovanja. A za to je potreben zajeten finančni vložek, ki si ga mlada športnica ob odsotnosti lastnih pokroviteljev ne more privoščiti. Sredstva Zavarovalnice Triglav bi ji zato prišla zelo prav predvsem za nujno potrebne masaže, ustrezno prehrano, večje število priprav za velika tekmovanja, pokritje stroškov udeležbe na mednarodnih tekmovanjih in za tako imenovano potrošno opremo, kamor sodijo športna oblačila, superge in šprintarice. Jasno je, da je atletika pri Maji na prvem mestu. Njena glavna cilja za naslednjo sezono sta uvrstitev na mladinsko svetovno prvenstvo in izboljšanje osebnih rekordov v različnih disciplinah. Dolgoročno pa se mlada atletinja želi uvrstitve na člansko svetovno atletsko prvenstvo in pa na olimpijske igre – z obeh tekmovanj bi se v bližnji prihodnosti rada vrnila z medaljo okrog vratu. "Časa imam še kar precej, prav tako mi ne manjka volje in trme, ki sta potrebni za dosego teh ciljev," poudarja mlada atletinja, ki blesti zlasti v skoku v daljino ter v teku z ovirami, dobre rezultate pa dosega tudi v mnogobojih.

STOJAN KUHAR

Stojan Kuhar

Stojana Kuharja glasba navdihuje praktično že vse življenje. Kot majhen otrok je rad opazoval starejšo sestro, kako je vadila kitaro, in si želel, da bi tudi sam stal na odru, igral ter očaral občinstvo. Pri srcu so mu bili vsi inštrumenti, še posebej pa je bil navdušen nad sestrino kitaro – celo tako zelo, da se pred enim izmed njenih nastopov ni mogel zadržati in je eksperimentiral z vijaki, s tem pa povsem razglasil inštrument. Sestra mu ni preveč zamerila, za starše pa je bil to jasen znak, da s sanjami o igranju kitare misli skrajno resno, zato sta ga kot sedemletnega fantiča vpisala v glasbeno šolo v Trbovljah. Stojan je vselej zelo rad nastopal, zato je izkoristil vsako priložnost, da je obiskovalcem doma kaj zaigral. In občinstvo je bilo nad njegovimi izvedbami vselej navdušeno.

Če pri večini otrok začetno navdušenje sčasoma usahne, je bilo pri Stojanu ravno obratno. Njegova ljubezen do kitare je iz leta v leto naraščala, k temu pa je zagotovo veliko pripomogla tudi izjemna podpora staršev, ki sta mlademu glasbeniku vselej stala ob strani, ga spodbujala in uživala v njegovih interpretacijah skladb. "Še danes me kdaj prosita, naj jima kaj zaigram, tudi za sosede vedno nastopam, ko pridejo na kakšno kavico," pravi simpatični Stojan in dodaja, da se v poletnih večerih pogosto usede na balkon in vadi ter igra. "Da lahko vsi, ki živijo v okolici, uživajo v zvokih kitare." Po uspešno zaključeni nižji glasbeni šoli je mladi virtuoz leta 2014 brez težav opravil sprejemne izpite za srednjo glasbeno šolo v Celju. "Takoj je bilo jasno, da je talentiran, sposoben, samozavesten fant, ki ima zelo jasno začrtano svojo pot," se začetkov sodelovanja spominja Stojanova nekdanja mentorica Suzana Hebar Čamer, ki ga je letošnje šolsko leto zaradi porodniškega dopusta prepustila rokam izkušenega in priznanega pedagoga Žarka Ignjatovića.

"S Stojanom intenzivno delava dva meseca in glede na to, koliko sem ga uspel spoznati do sedaj, lahko rečem, da je naravno talentiran fant. Ima dobro motoriko, spreten je, brihten, močan, dobro zgleda, kar je prav tako zelo pomembno. Z mojega vidika ima vse pogoje, da se razvije v izjemnega glasbenika," o svojem učencu pravi profesor Ignjatović ter dodaja, da mu ne manjka niti notranje energije ter žara, ki sta prav tako izjemnega pomena pri interpretaciji skladb. O nadarjenosti pričajo tudi številni odmevni dosežki s tekmovanj: leta 2015 je prejel drugo nagrado na mednarodnem tekmovanju v klasični kitari Enrico Mercatali v Gorici, istega leta je osvojil tudi prvo nagrado in zlato priznanje na mednarodnem tekmovanju Dnevi kitare Krško in uspeh ponovil tudi leto zatem, letos pa se lahko pohvali s prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju Svirel med brenkali v svoji kategoriji, kjer so nastopali tudi starejši kolegice in kolegi.

Cilji mladega perspektivnega kitarista so jasni: v letošnjem šolskem letu bi se rad udeležil več državnih ter mednarodnih tekmovanj, potem pa se želi čim bolje pripraviti in uspešno opraviti sprejemni izpit na slovenski ali tuji glasbeni akademiji. V prihodnjih letih bi Stojan rad postal vrhunski koncertni kitarist in pedagog kitare, sodelovati si želi z največjimi imeni kitarskega sveta ter predvsem še naprej uživati v igranju ter muziciranju. Za vse to bo potrebnega veliko truda in volje, trenutno pa bi mladi glasbenik za nemoten razvoj nujno potreboval tudi novo kitaro, saj sedanja ne bo mogla zadostiti zahtevam akademskega izobraževanja. Ker biva v dijaškem domu, se redno udeležuje domačih in mednarodnih tekmovanj ter se ves čas dodatno izobražuje, družina za novo kitaro enostavno nima denarja in ravno tu bi finančna podpora Zavoda Vse bo v redu Zavarovalnice Triglav prišla še kako prav. Poleg tega bi denarna sredstva mlademu virtuozu omogočila obisk seminarjev pri priznanih profesorjih, kjer bi si nabral dovolj znanja ter izkušenj za razvoj v vrhunskega kitarista. "V dosedanjem razvoju sem prišel do točke, ko si enostavno ne morem več predstavljati dneva brez igranja kitare. Vadim in igram tudi, če me bolijo roke. Ali kaj drugega. Ne boste verjeli, a meni kitara pomaga tudi proti glavobolu," pravi Stojan.

HANA BREČKO SIMŠIČ

Hana Brečko Simšič

Kot otrok se je Hana Brečko Simšič udejstvovala na številnih področjih: plesala je balet, obiskovala ure plavanja, tečaje angleščine, se veliko igrala in počela vse, kar so počeli vrstniki, čeprav že od rojstva nima desne dlani. Starši so ji namreč že zgodaj dali vedeti, da to v življenju ni ovira in da se lahko kljub hendikepu ukvarja z vsem, kar jo veseli. In Hano so navduševali konji. Že v ranem otroštvu je rada jahala ponije in islandce, ko pa so sošolke v četrtem razredu dejale, da bodo začele obiskovati šolo jahanja, si je tudi Hana za deveti rojstni dan zaželela, da bi se usedla na pravega, velikega konja ter se naučila pravilno jahati. Starši so ji izpolnili željo in ji kupili 10 ur jahanja. "Najbrž z mislijo, da bom poskusila in ugotovila, da z eno roko to ni ravno enostavno," se spominja mlada jahačica.

A Hana je bila nad jahanjem navdušena. Za razliko od sošolk, ki na koncu sploh nikoli niso jahale, je sama v tej športni disciplini našla svojo strast. Priznava, da je bilo na začetku težko; ker nima desne dlani, si je vajet ovijala okoli roke, kar bi se ob morebitnem padcu lahko slabo končalo. A na srečo je bila od nekdaj obkrožena z ljudmi, ki niso videli ovir in ki so ji pomagali najti način, kako jahanje narediti varno. Rešitev je bila proteza, posebej prilagojena za jahanje, ki so ji jo naredili v URI Soča. Tako je bila Hana pripravljena za čisto prave treninge ... in seveda tudi tekme. Najprej je trenirala in tekmovala preskakovanje zaprek, kjer se je redno uvrščala v prvo deseterico. A sreča ni bila na njeni strani in na enem izmed treningov sta s konjem padla in se hudo poškodovala. To sicer ni skalilo Hanine ljubezni do konjev, je pa po nesreči ostalo kar precej strahu in trajalo je kar nekaj časa, da se je ponovno povzpela na konja.

Ker je Hana vse od začetkov jahanja trenirala tudi angleško dresurno jahanje, se je po nesreči odločila, da se v celoti posveti tej disciplini. S svojim novim štirikopitnim prijateljem Ekstravagantom se je podala novim izzivom ter zmagam naproti. "S Hano sodelujeva približno leto in pol, njen napredek v tem času pa je fenomenalen. Iz ene povprečne tekmovalke, ki v preteklosti ni izkusila tekmovanj v dresurnem jahanju, se je razvila v izjemno perspektivno tekmovalko, ki brez težav premaguje konkurenco na državnih tekmovanjih," svojo varovanko pohvali trener Matej Bertoncelj in doda, da v Sloveniji žal nimamo tekem za parašportnike v dresurnem jahanju, zato Hana tekmuje v konkurenci vrstnikov, ki nimajo nikakršnih telesnih ovir ali primanjkljajev. In jih tudi premaguje, saj je v letošnji tekmovalni sezoni na državnem prvenstvu v svoji kategoriji osvojila drugo in tretje mesto, na vseh nacionalnih tekmovanjih, ki se jih je udeležila, pa je bila uvrščena na prvo ali drugo mesto.

To vsekakor dokazuje, da gre za izjemno perspektivno tekmovalko, katere trdo delo, pozitivna naravnanost in izjemna motiviranost navdihujeta tudi trenerko Sharon Newman iz Anglije, ki približno enkrat na mesec pripotuje v Slovenijo, da bdi nad Haninim napredkom ter jo usmerja na treningih. "Hana je izjemno nadarjena in predana tekmovalka. Ima izjemen občutek in res daje vse od sebe, zato si neizmerno želim, da bi jo videla tekmovati na paraolimpijskih igrah," pravi angleška strokovnjakinja. Paraolimpijske igre so tudi za Hano eden največjih ciljev v njenem življenju, a do uresničitve teh sanj jo trenutno loči še kar dolga pot. Kljub trdi volji perspektivna jahačica s trenutnimi finančnimi sredstvi namreč ne more sodelovati na mednarodnih tekmah za parajahače, ravno dobre uvrstitve na teh tekmovanjih pa so pogoj za kvalificiranje na olimpijske igre. Finančna podpora Zavarovalnice Triglav bi Hani torej omogočila, da bi se na mednarodnih tekmah lahko merila s sebi enakimi in imela dejanske možnosti nastopiti na paraolimpijskih igrah v Parizu leta 2024. Motivacije vedno nasmejani mladi športnici ne primanjkuje in vsi, ki delajo z njo, se strinjajo, da bi dober rezultat z največjega tekmovanja na svetu v celoti poplačal vse solze nemoči in vztrajnosti, ki jih je potočila na svoji poti do vrhunske dresurne jahačice.

NIK ČEMAŽAR

Nik Čemažar

Nik Čemažar se je v zgodnjem otroštvu preizkusil v številnih športnih aktivnostih. Kar šest let je treniral plavanje, leta 2011 pa se je odločil svoje življenje v celoti posvetiti kolesarstvu. Začetke je zaznamovalo nekaj padcev, saj ni bil navajen na profesionalno kolo, ki ga je dobil v klubu, a se ga je hitro navadil. Prvo leto so treningi potekali bolj skozi zabavo in učenje, nato pa se je njegov razvoj hitro stopnjeval. Vse pomembnejši sestavni deli so poleg kolesa, na katerem danes preživi med 15 in 20 ur tedensko, postajali tudi fitnes, primerna prehrana, kakovostne priprave ter zadostna količina spanca.

"Na kolesu resnično uživam, saj sem v naravi, na svežem zraku, uživam v opazovanju okolice, česar v kakšni dvorani ne bi mogel početi. Predvsem pa mi je všeč, da sem na kolesu odvisen sam od sebe," svojo predanost izbrani športni aktivnosti utemeljuje mladi kolesar ter dodaja, da ga je kolesarstvo naučilo tudi vztrajnosti, spoštovanja in organiziranosti, kar mu v življenju pride še kako prav. "Kolesarstvo je šport na dolgi rok, treningi se nalagajo iz leta v leto, zato so poleg talenta ključnega pomena tudi trdo delo, zagnanost in vztrajnost. Nik se v celoti drži začrtanega plana, včasih naredi še celo kakšen trening več, kar ga dviguje nad vrstnike iz kolesarskih vrst," o predanosti mladega športnika pravi Nace Korošec, eden izmed trenerjev v kolesarskem klubu.

Da Nika resnično odlikujejo vse prej naštete lastnosti, dokazujejo predvsem vse bolj odmevni in izjemni rezultati, ki jih dosega. Pohvali se lahko denimo s številnimi naslovi državnega prvaka, letos pa je postal celo državni prvak v vseh treh kolesarskih disciplinah – na velodromu, v kronometru in na cestni dirki – kar je v kolesarstvu prej izjema kot pravilo. Prav tako je dosegel nekaj odmevnih zmag na mednarodnih dirkah, med katerimi velja izpostaviti predvsem deveto mesto na svetovnem prvenstvu na Norveškem ter šesto mesto na evropskem prvenstvu na Danskem – obe uvrstitvi je dosegel letos v kronometru. Velja za izjemno perspektivnega in kompetentnega kolesarja, pred katerim je po prepričanju klubskega trenerskega štaba še zelo svetla prihodnost.

A 18-letni kolesar ima pred sabo še veliko športnih izzivov. V letošnjem šolskem letu si želi najprej končati veliko prelomnico v življenju ter zaključiti srednješolsko izobraževanje na gimnaziji, nato pa se v celoti posvetiti kolesarstvu. Njegov dolgoročni cilj pa je seveda priti v eno od World Tour ekip in dirkati v konkurenci najboljših kolesarjev na svetu. Prav tako si želi dosegati odmevne rezultate na najtežjih in najbolj prestižnih dirkah svetovnega ranga ter krojiti sam svetovni vrh profesionalnega kolesarstva. Nik je zagotovo eden najperspektivnejših kolesarjev v Sloveniji, a za dosego vseh zadanih ciljev mladi športnik potrebuje vrhunsko opremo, ki je vse prej kot cenovno ugodna, zato bi mu finančna podpora Zavarovalnice Triglav prišla še kako prav. Poleg tega bi Nik nujno potreboval tudi kronometer kolo, na katerem bi se lahko kosal s konkurenco na mednarodni ravni in s tem skrbel za prepoznavnost Slovenije v tej športni disciplini.

LUKA POLJANEC

Luka Poljanec

Luka Poljanec prihaja iz mlade sedemčlanske družine, v kateri je veliko smeha in glasbenega ustvarjanja. Ker glasba navdihuje celotno družino, je imel že kot otrok možnost spoznavati različne inštrumente. Najprej je zaradi astme igral kljunasto flavto, ki mu je bila sicer všeč, a mu ni prinašala tistega pravega, pristnega zadovoljstva. Bolj so ga pritegnila tolkala, s katerimi ga je seznanil oče, ki je profesionalni timpanist. Dokončno se je mladi nadobudni glasbenik družini tolkal zapisal potem, ko ga je babica peljala k profesorju Nebojši Dačkoviću in je imel priložnost preizkusiti marimbo ter ostale inštrumente iz te pestre skupine glasbil. "Pri njegovih urah smo veliko igrali v komornih sestavih, kar me je povsem očaralo ter navduševalo," o svojih začetkih pripoveduje mladi virtuoz, ki se je po končani nižji glasbeni šoli izobraževanje odločil nadaljevati na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani.

Veselilo ga je, da je v srednji šoli njegov mentor postal profesor Simon Klavžar, ki po Lukovih besedah velja za enega najbolj perspektivnih slovenskih tolkalcev in glasbenikov nasploh. "Prav on je razširil moj spekter znanja in glasbenega izražanja, saj ima neposreden vpogled v svetovno glasbeno sceno", pripoveduje mladi glasbenik ter doda, da ga je mentor seznanil z najbolj impresivnimi umetniki iz svetal tolkal, ki veljajo za snovalce novih idej ter trendov. Poleg tega mentorja in učenca povezujejo tudi podobni hobiji: oba sta namreč strastna ornitologa, zato profesor Luku ne zameri preveč, če se kdaj namesto, da bi vadil, odpravi na Barje opazovat ptice in uživat v njihovem petju. "Luka je izjemno samostojen dijak, ki v mnogočem prekaša pričakovano znanje za njegova leta. Je izjemen talent ter marljiv glasbenik, ki s svojo duhovitostjo in sproščenostjo na oddelku skrbi za dobro voljo, vsem dijakom pa je njegova zagnanost lahko za velik vzor," o svojem učencu pravi profesor Simon Klavžar.

Med vsemi tolkali je Luku najbolj pri srcu marimba. "Zelo rad igram na ta inštrument, ker je posebna, njen mehak zvok pa je tako zame kot za poslušalce kot zdravilo," pojasnjuje mladi glasbenik. A tudi drugih tolkal ne zanemarja, saj se zaveda, da je za uspešno udejstvovanje potrebno poznavanje čim širšega spektra glasbil. Nadarjenost in trdo delo sta v preteklih letih že obrodila veliko sadov: Luka je bil v zadnjih treh letih prvonagrajenec na državnem tekmovanju za mlade glasbenike TEMSIG, je dvakratni finalist mednarodnega tekmovanja Svirel in prejemnik druge nagrade v mladinski kategoriji na tekmovanju Universal Marimba Competition v St. Truidnu v Belgiji. Ob tem veliko pozornosti in časa namenja tudi dodatnim izobraževanjem, tako da je že v najstniških letih delal z izjemnimi osebnostmi iz sveta tolkal, kot so Keiko Abe, Nebojša Jovan Živković, Jean Geoffroy ter Katarzyna Mycka.

Tudi v prihodnje bi se Luka rad udeleževal mednarodnih seminarjev, februarja ga čaka tudi vrhunsko profesionalno tekmovanje za tolkalni duo v Luksemburgu, po končani srednji šoli pa bi se rad odpravil na študij v tujino, kjer bi lahko še izboljšal svoje igranje in razširil svoje glasbeno znanje. Za vse to pa seveda potrebuje finančna sredstva, ki trenutno ne zadostujejo za kakovosten razvoj glasbenega talenta. Poleg tega si Luka želi vse življenje z zvoki marimbe razveseljevati ljudi po vsem svetu, za kar potrebuje lasten inštrument (trenutno vadi na šolski marimbi), zato bi mu finančna podpora Zavoda Vse bo v redu Zavarovalnice Triglav za družbeno odgovorne aktivnosti prišla še kako prav. "Igranje tolkal mi je res v veliko veselje ter zadovoljstvo in vse življenje bi rad širil lepoto glasbe in novih zvokov med ljudi," poudarja mladi virtuoz.

TIMI ZAJC

Timi Zajc

Timija Zajca je nad smučarskimi skoki navdušil oče, ki je tudi sam včasih tekmoval v tej športni disciplini. Tako ne preseneča, da se je mladi športnik na skakalnico prvič povzpel pri vsega štirih letih in pol, pri petih pa se je že udeležil prve tekme. S tekmovanji so se začeli vrstiti tudi vse boljši rezultati, in ko je imel nadobudni skakalec le devet let, je prvič postal državni prvak. Kot za šalo je nizal zmage na tekmah državnega ranga, v pokalu Alpe Adria ter na mednarodnih tekmovanjih. Danes ima v domači zbirki že več kot 250 pokalov, od tega jih je 21 dosegel z naslovom državnega prvaka v različnih starostnih kategorijah, posamično ter ekipno. Omeniti velja, da naslovov državnega prvaka ni osvajal samo v svoji starostni kategoriji, temveč je brez težav premagoval tudi starejše od sebe.

Čeprav je član skakalnega kluba Ljubno ob Savinji, pa Timi živi in trenira v Kranju. Pri 15 letih si je na podlagi izjemnih rezultatov na tekmovanjih mednarodne ravni v mladinski kategoriji namreč zagotovil vstopnico za članstvo v slovenski mladinski reprezentanci, s tem pa se je ob podpori družine odločil, da bo s treningi nadaljeval v Kranju, kjer je sedaj član 1. selekcije Državno panožnega nordijskega centra Kranj in ima odlične vadbene pogoje za razvoj mladega športnika, prav tako v gorenjski prestolnici obiskuje tudi srednjo šolo. "Timi je v zadnjih dveh sezonah močno napredoval v vseh segmentih športnikove priprave, tako v kondicijski, kot tudi v splošni in specialni. Poleg tega že od malih nog izstopa v tehniki smučarskega skoka kar smo sedaj še dobro izdelali, zato je v tem trenutku eden boljših na svetu v tehniki vzleta in leta, kar se je zelo težko naučiti," pojasni skakalčev trener Gorazd Bertoncelj.

Timi z doseženimi rezultati izstopa na domači ter mednarodni tekmovalni ravni. Je zmagovalec Alpskega pokala, FIS pokala ter celinskega pokala, v sezoni 2016/17 je zmagal posamično in ekipno na Olimpijskem festivalu evropske mladine (OFEM) v Turčiji in je aktualni državni prvak v smučarskih skokih v kategoriji mladincev do 18 let, njegov osebni rekord v skokih trenutno znaša 146 metrov. Ker je na koncu poletne sezone v Obersdorfu na ledeni smučini pokazal dobre skoke, je pred nekaj tedni debitiral na tekmi svetovnega pokala in z dobrimi skoki svetovno javnost že opozoril nase. Vsi ti dosežki pa so plod trdega dela. Timi namreč trenira dvakrat na dan, vsak dan, ima le 14 dni odmora v spomladanskem in 14 dni v poletnem času, kar dokazuje, da so skoki resnično njegov način življenja. Čeprav veliko manjka v šoli, uspešno usklajuje vzgojno-izobraževalni in športni proces, proste trenutke pa izkoristi za igranje harmonike ter vožnjo z motorjem.

Seveda so na podlagi dosedanjih uspehov tudi želje in cilji za prihodnost pri Timiju postavljeni zelo visoko. V tekmovalni sezoni 2017/18 so v ospredju še individualni učni, vzgojni in trenažni cilji, ki so nujno potrebni za razvoj mladega športnega upa, na sekundarni ravni pa so nič manj pomembni tekmovalni cilji, med katerimi je največji zagotovo uspešen nastop na mladinskem svetovnem prvenstvu, ki bo potekalo v Švici. Seveda si želi postati tudi stalni predstavnik članske reprezentance in čim bolj uspešno tekmovati v svetovnem pokalu, postati svetovni in olimpijski prvak, torej osvojiti vse, kar se v skokih da osvojiti. Na poti do uspeha mu lahko ključno pomagajo sredstva Zavoda Vse bo v redu Zavarovalnice Triglav za družbeno odgovorne aktivnosti, s pomočjo katerih bi si mladi up lahko sofinanciral bivanje v dijaškem domu v Kranju ter si privoščil bolj kakovostno športno opremo, ki je v smučarskih skokih pogoj za vrhunske športne dosežke. "Ko se navadiš, pri skokih ni nič več strahu, le pozitiven adrenalin in prijeten občutek letenja po zraku," svoje uživanje v skokih pojasni Timi in doda, da bi se s tem športom resnično rad ukvarjal vse svoje življenje.

JAN PANCAR

Jan Pancar

Jan Pancar je prvi čisto pravi motor dobil že za tretji rojstni dan. Kupil mu ga je oče, tudi sam navdušen motokrosist, ki je želel otroku ponuditi predvsem zabavno možnost sprostitve in uživanja. A kaj kmalu je postalo jasno, da ne bo ostalo samo pri tem. Jan se je kot otrok sicer preizkusil v številnih športnih panogah, med drugim tudi v smučanju, smučarskih skokih, golfu, rokometu in nogometu, a se je pri šestih letih odločil, da bo svoje življenje posvetil prav motokrosu. Čeprav so ga zanimali tudi ostali športi, je namreč spoznal, da se mora v celoti posvetiti eni panogi, če si resnično želi uspeti. "Adrenalin, vonj po bencinu predvsem pa taktično razmišljanje med samo vožnjo, kje peljati, kako porabiti najmanj moči, kako in po kateri 'špuri' prehiteti, so bili glavni razlogi za to, da sem se odločil posvetiti izključno motokrosu," se spominja Jan.

Čeprav se marsikomu zdi, da je pri motokrosu potrebno imeti samo dovolj poguma, da odpreš plin in se brezglavo poženeš po progi, Jan poudarja, da temu ni tako. Potrebnega je namreč veliko tehničnega znanja in preudarnosti, prav tako je treba imeti tudi precej fizične moči. "Če se tehnično pravilno voziš, je možnost poškodb zelo majhna," je prepričan tudi Janov trener in oče Igor Pancar, ki pravi, da se nikoli ni obremenjeval s strahom, da se utegne njegovemu otroku kaj zgoditi. "Ves čas izjemno pozornost posvečava ustrezni pripravi motocikla ter zadostni količini treningov. Jan trenira sedem dni v tednu, le tu in tam si privošči kakšen dan počitka. Od tega so maksimalno trije treningi na motorju, vse ostalo je fizični trening: tek, fitnes, vaje za krepitev mišic, gibljivost, vzdržljivost. To je v bistvu eden fizično najbolj napornih športov."

Jan priznava, da mu je na športni poti v veliko pomoč oče, ki tudi sam tekmuje in mu vedno zna svetovati ter ga usmerjati na njegovi športni poti. Zato je bilo praktično logično, da je prevzel tudi vlogo trenerja, kar je v motokrosu kar pogosta praksa, prav tako mu ob strani ves čas stojita tudi mama in starejša sestra. Ker sta z očetom že od malih nog v domači garaži popravljala in 'šraufala' motorje, se je mladi športnik odločil srednješolsko izobraževanje nadaljevati na strojni šoli, ki mu daje veliko znanja za ustrezno pripravo motocikla na dirke. Naveza oče– sin očitno deluje brezhibno, saj se lahko Jan kljub rosnim 17 letom že pohvali s številnimi uspehi ter dosežki. Naj naštejemo samo najbolj odmevne: je ponosni lastnik šestih naslovov državnega prvaka, evropski prvak v motokrosu v 85-kubičnem razredu, na svetovnem prvenstvu v 125-kubičnem razredu pa je osvojil odlično šesto mesto.

Upravičeno so zato tudi cilji za prihodnost zastavljeni zelo visoko. Na krilih uspehov, ki jih dosega njegov dober kolega Tim Gajser, si tudi Jan želi dokazati, da si je v motokrosu mogoče podrediti vso svetovno konkurenco, pa čeprav prihaja iz majhne Slovenije. V naslednji sezoni bi se torej rad prebil v prvo deseterico evropskega prvenstva, dosegel čim več stopničk in zmag, potem pa bi si na podlagi teh dobrih rezultatov rad pridobil ekipo ter se osredotočil na življenjski izziv: postati svetovni prvak v motokrosu. Žal pa so vsi ti načrti povezani z izjemno visokimi stroški, ki jih že sedaj z očetom komajda pokrivata. "Jan bi finančna sredstva v tem trenutku potreboval predvsem za pripravo motorja, treninge na vrhunskih progah doma ter v tujini in udeležbo na tekmah, na katerih bi lahko tekmoval z vrhunskimi motokrosisti," pojasnjuje trener in poudarja, da bi jima finančna sredstva Zavoda Vse bo v redu Zavarovalnice Triglav za družbeno odgovorne aktivnosti prišla prav predvsem za kritje stroškov logistike, saj sta v zadnjem letu naredila več kot 60 tisoč kilometrov po Evropi. Že na daleč se vidi, da Jan v motokrosu neizmerno uživa. Vozi s strastjo, ne le za končni uspeh, in to je tisto, iz česar se rodijo izjemni rezultati.

TINE KANCLER

Tine Kancler

Tine Kancler je že kot deček rad opazoval očeta, kako je treniral in tekmoval v spustu na divjih vodah v kanuju. Tudi sam si je želel usesti v ta zanimiv čoln in pri štirih letih mu je oče željo rade volje izpolnil. Ni ga bilo strah, ravno nasprotno: v čolnu se je počutil stabilno in varno, zato sta ga starša takoj vpisala v kajak klub. "Adrenalin, brzice in narava so bili glavni razlogi, zakaj sem se zaljubil v ta šport,« pravi talentirani kajakaš in kanuist, ki treningov nikoli ni dojemal kot obvezo, temveč predvsem kot užitek. »Vedno, ko se usedem v čoln, sem v svojem svetu, v katerem ni skrbi vsakdanjega sveta, temveč zgolj čoln, voda in jaz."

Danes je Tine kajakaš in kanuist na divjih vodah s statusom perspektivnega športnika. Kot pravi, mu ta šport v mladosti ponuja res veliko: "V prvi vrsti samostojnost, vztrajnost in discipliniranost, kar mi je zelo pomagalo pri premagovanju vsakodnevnih izzivov današnjega sveta." Čeprav trenira že več kot deset let, pa je mladi športnik dejansko še povsem na začetku svoje profesionalne poti. "Prioritetno mesto pri mladincih ima pridobivanje širokega spektra športnega in kajakaškega znanja, celostni razvoj športnika in oblikovanje športne osebnosti. Z osvojeno dobro bazo znanja in željo po rezultatu se kasneje prehaja v specifično kajakaško znanje posameznih disciplin in specifike treningov," o celostnem načrtovanju Tinetovih treningov pravi njegov trener Dejan Stevanovič in dodaja, da je Tine potencial, ki lahko popelje kajakaški šport na Primorskem na sam svetovni vrh prav v najmočnejši kategoriji v kajaku – v slalomu.

Tine tekmuje tako v kajaku kot v kanuju, v obeh disciplinah pa dosega vrhunske rezultate v slovenskem in mednarodnem merilu. Od leta 2014 je član mladinske reprezentance, s katero se udeležuje tekem najvišjega ranga v Evropi ter svetu. Letos je denimo osvojil naslov evropskega mladinskega prvaka, uspešno je nastopil tudi na svetovnem mladinskem prvenstvu, kjer je po napaki v zadnjem delu končal na nehvaležnem, a še vedno izjemnem, četrtem mestu. Za vse te uspehe mladi Primorec trenira dvakrat na dan po dve uri, treninge in tekme pa brez večjih težav usklajuje s šolskimi obveznostmi, kar zahteva dobro organiziranost. "Njegova predanost športnemu načinu življenja in ljubezen do gibanja sta nekaj, na kar smo v klubu še posebej ponosni," svojega varovanca pohvali trener.

Želja vsakega vrhunskega športnika je udeležba ali celo kolajna na olimpijskih igrah in tudi pri Tinetu ni nič drugače. Temu cilju so podrejeni vsi treningi, napori, vsa odrekanja in prizadevanja. Še prej pa bi se mlad kajakaš in kanuist naslednje leto rad uvrstil v slovensko člansko oziroma U23 reprezentanco in verjame, da bo s trdim delom postal eden ključnih tekmovalcev, ki se bodo borili za najvišja mesta. A vse to bo mogoče le, če bo imel pogoje za kakovostne priprave na velika tekmovanja. Pri tem je že do sedaj veliko vlogo igrala družina, ki mu je brezpogojno stala ob strani in ga podpirala, tudi finančno. A višja kot je raven tekmovanj, večji so stroški treningov ter materiala, zato bi Tine nujno potreboval finančna sredstva Zavarovalnice Triglav, s pomočjo katerih bi v zimskih mesecih lahko del treningov opravil v tujini. "Zmage se namreč rojevajo že pozimi," je prepričan mlad kajakaš, željan dobrih predstav in izjemnih rezultatov.

KATJA FAIN

Katja Fain

Katjo Fain sta starša, oba nekoč zelo uspešna plavalca, vpisala v plavalno šolo, ko ji je bilo pet let. Želela sta le, da se hčerka nauči plavati, a kmalu ugotovila, da ne bo ostalo samo pri tem. Katja je namreč takoj začutila neizmerno povezanost z vodo in si takoj, ko se je naučila vseh tehnik plavanja, odločila, da si želi velikih uspehov v tej športni panogi. "Ob pogledu na medalje ter pokale mojih staršev sem imela iskrice v očeh in vedela sem, da hočem tudi sama imeti tako zbirko," se spominja mlada športnica, ki je torej pri vsega dobrih petih letih začela s treningi plavanja. Danes je bazen praktično njen drugi dom. V vodi preživi več kot štiri ure dnevno, trenira pred in po šoli, popoldanskemu treningu v vodi sledi še približno ura treninga na suhem, v fitnesu ali v obliki vaj za celo telo.

Treningi so bili Katji od nekdaj prej užitek kot obveza, zato ne čudi, da je ob trdem delu izredno hitro napredovala in vselej tekmovala s starejšimi in hitrejšimi od sebe. A v tem je videla le še večjo motivacijo. Trudila se je tako dolgo, dokler se iz zadnjega plavalnega mesta v progi ni pomaknila na prvo, tako da so drugi ostali samo še starejši in nič več hitrejši. "Katja je že od malega zelo borbena, predana plavanju, vedno je prva na bazenu in vsak trening opravi tako, kot mora, pogosto naredi še kaj več, kot je zahtevano od nje," pravi trenerka in nekdanja vrhunska plavalka Metka Sparavec, ki hčerko trenira že dve leti, in sicer po programu glavne trenerke Maje Šarac. "Doma večkrat gledamo stare posnetke, na katerih sem jaz plavala, in vidim, da si močno želi doseči in preseči uspehe, ki sem jih dosegla sama, kar me zelo veseli."

Katjina paradna disciplina je 400 metrov prosto, poleg tega pa tekmuje tudi na 200, 800 in 1500 metrov prosto ter mešano. Odmevnejše rezultate je začela dosegati v sezoni 2015/16, ko se je uvrstila na mladinsko evropsko prvenstvo, kjer je v disciplini 800 metrov prosto dosegla 15. mesto. Trenutno je najboljša plavalka plavalnega kluba Branik Maribor, lani pa je bila razglašena tudi za najperspektivnejšo športnico Maribora. Pohvali se lahko z mladinskim državnim rekordom, s tretjim mestom na mladinskem evropskem prvenstvu, kjer je medaljo dosegla v konkurenci leto dni starejših deklet, prav tako ji je v ponos 11. mesto na mladinskem svetovnem prvesntvu. Je večkratna absolutna in mladinska državna prvakinja in izpolnjuje vse pogoje za člansko reprezentanco za sezono 2017/18, uvrščena pa je tudi v perspektivno skupino plavalne reprezentance, ki ima cilj uvrstiti se na olimpijske igre v Tokiu leta 2020.

Uvrstitev na olimpijske igre v Tokiu je Katjin trenutni največji cilj, ki mu podreja praktično vse življenje. Ob tem ne zanemarja priprav na evropska in svetovna prvenstva: decembra se bo udeležila članskega evropskega prvenstva v 25-metrskih bazenih, prav tako ima že odplavano normo za člansko evropsko prvenstvo v 50-metrskih bazenih, ki bo na sporedu avgusta prihodnje leto, a mora normo še enkrat potrditi v tej sezoni. Poleg tega je glavni cilj sezone uvrstitev med prve tri v Evropi v mladinski kategoriji, dolgoročno pa bi rada osvajala medalje na evropskih in svetovnih članskih prvenstvih in olimpijskih igrah. A vrhunski šport, h kateremu Katja trenutno stremi, zahteva vse več finančnih vložkov, zato bi ji finančna podpora Zavoda Vse bo v redu Zavarovalnice Triglav za družbeno odgovorne aktivnosti prišla še kako prav. Samo tekmovalne kopalke stanejo okrog 400 evrov, k temu je treba dodati še stroške tekmovanj, priprav, potovanj, masaž, dodatne prehrane, opreme, rekvizitov in ostalih nujno potrebnih stvari za razvoj v vrhunsko tekmovalko. "Želja po visokih uvrstitvah in dobrih časih je tista, zaradi katere še bolj zavzeto treniram in vsak večer zaspim z mislijo o vseh medaljah, ki si jih želim doseči," pravi perspektivna plavalka.

SARA ČANO

Sara Čano

Kot pravi Sara Čano, ima srečo, da se je rodila v glasbeno družino. Njen oče je namreč operni solist, mama pa violončelistka. Kot deklica je rada poslušala mamo, kako igra in vadi, zato je bila neizmerno vesela, ko ji je ta pri petih letih podarila njen prvi, osminski čelo. Bodoča nadebudna virtuozinja je takoj začela vaditi: najprej 15 minut na dan, nato pol ure, pa eno uro in tako je čas, namenjen vaji, podaljševala vse do danes, ko ob igranju violončela preživi tudi pet ur dnevno. Je dijakinja tretjega letnika splošnoizobraževalnih predmetov na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana in četrtega letnika glavnega predmeta violončelo pri profesorju Milošu Mlejniku, sicer profesorju na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Že od malih nog je redno in z veseljem hodila v opero na predstave ali vaje in opazovala proces umetniškega ustvarjanja. Na nižji glasbeni šoli, kjer jo je mentorirala mama, je neizmerno uživala med igranjem in številni so ji pripisovali velik potencial. Po dveh letih obiskovanja glasbene šole se je udeležila svojega prvega tekmovanja TEMSIG in ugotovila, da jo nastopanje pred občinstvom še dodatno izpopolnjuje ter navdihuje. "Zelo rada igram pred polno dvorano ljudi. Takrat dobim največ energije in je moj nastop najboljši," ugotavlja mlada glasbenica in dodaja, da čela ne dojema kot aktivnosti oziroma bodočega poklica, temveč kot način življenja. "Inštrument te spremlja vse življenje, na vsakem koraku, ves čas se izpopolnjuješ in delaš na tem, da bi bil najboljši v tem, kar počneš."

"Delo s Saro je v velik užitek, saj ves čas stremi k napredku, vidi se, da dozoreva kot umetnica. Živi za nastope in resnično uživa v tem, kar počne," o svoji učenki pravi profesor Miloš Mlejnik in dodaja, da bi jo nekoč rad videl nastopati na velikih evropskih koncertnih odrih, kot solistko z znanimi orkestri, občasno pa tudi na odru domačega Cankarjevega doma. Tega si želi tudi Sara, zato se pridno udeležuje domačih ter mednarodnih tekmovanj, saj se zaveda, da si lahko na tak način pribori nastope na velikih koncertnih odrih. Izmed svojih dosedanjih uspehov rada izpostavi naslov lavreata na tekmovanju Čajkovski za mlade glasbenike, saj je morala trdo garati, da se je sploh uvrstila med udeležence, potem pa se še dokazati v izjemno hudi konkurenci. Veliko ji pomeni tudi prva nagrada na tekmovanju Dotzauer v nemškem Dresdnu ter prva nagrada na mednarodnem tekmovanju violončelistov Heranovo na Češkem.

Ob tem ima Sara za seboj tudi že pester nabor solističnih koncertov in nastopov doma ter v tujini, kar nedvomno dokazuje, da gre za izjemno perspektivno glasbenico. A kot pravi, je to šele začetek, saj ji ciljev ne manjka. "Čajkovski za mlade glasbenike je bil v bistvu odskočna deska za tekmovanje Veliki Čajkovski oziroma Čajkovski za violončeliste od 18 do 35 leta starosti," pravi mlada virtuozinja in med svojimi cilji izpostavi nastop na enem največjih tekmovanj za čeliste Queen Elizabeth v Belgiji. A trenutno je njen največji cilj uspešno dokončati srednjo šolo, se vpisati na študij ter se v tem času izpopolniti do te mere, da bo postala ena najboljših solistk, ki bi imela možnost ter priložnost sodelovati z velikimi imeni violončelizma ter imeti veliko koncertov. Za uresničitev teh ciljev Sara potrebuje čim več izpopolnjevanja v tujini, kar pa pomeni izjemne stroške. Sredstva iz sklada Mladi upi Zavoda Vse bo v redu Zavarovalnice Triglav za družbeno odgovorne aktivnosti bi talentirana violončelistka potrebovala predvsem za sodelovanje na tečajih priznanih strokovnjakov v tujini, s pomočjo katerih bi še poglobila svoje znanje in interpretacijo, prav tako bi bila na tekočem z aktualnim dogajanjem v violončelizmu. Poleg tega bi del sredstev namenila udeležbi na velikih mednarodnih tekmovanjih, ki bi ji omogočila lažji dostop do velikih koncertih odrov.

DOMEN PREGELJC

Domen Pregeljc

Domna Pregeljca že od ranega otroštva navdušuje razumevanje mehanizmov in zakonitosti, ki razložijo, zakaj se določene stvari zgodijo in dogajajo. Prav tako ga vsakokrat znova očara spoznanje, kako so naravoslovne vede med seboj povezane, in ravno to je najverjetneje razlog, da ga to področje najbolj navdihuje in spodbuja k raziskovanju. Že v osnovni šoli so bile fizika, kemija in matematika njegovi najljubši predmeti, saj je rad povezoval znanja iz vseh treh področij pri opisu dogodkov oziroma pojavov. Da je malo razbremenil male sive celice, je igral nogomet in rokomet ter igral harmoniko. A naravoslovje je imelo vendarle primarno vlogo, zato se je mladi Primorec po končani osnovni šoli odločil šolanje nadaljevati na Gimnaziji Vič v Ljubljani, ki že desetletja slovi po svoji naravoslovni naravnanosti.

"Že na informativnem dnevu so me navdušili prijetno vzdušje, dobra organizacija in predvsem predstavitev projektov, ki jih izvajajo v sodelovanju z okoliškimi fakultetami in inštituti," svojo odločitev utemeljuje nadarjeni raziskovalec ter dodaja, da je bila odločitev potem precej lahka, saj so ga na njegovi poti podprli tudi starši. V drugem letniku srednješolskega izobraževanja je nato začutil, da je pripravljen na pravo raziskovanje, zato je profesorico kemije in redno članico komisije na mednarodnih tekmovanjih raziskovalnih nalog Alenko Mozer povprašal, ali ima kakšen stik na fakultetah ali inštitutih, kjer bi ob šoli lahko delal na kakšni raziskovalni nalogi. Napotila ga je do dr. Janeza Mavrija na Kemijskem inštitutu Ljubljana, ki ga je sprejel v svojo raziskovalno skupino, in tako je začel Domen ob popoldnevih zahajati na Inštitut, kjer je z navdušenjem srkal znanje vseh mentorjev: dr. Janeza Mavrija, dr. Jerneja Stareta in Urške Jug.

Po dveh letih raziskovanja ter študiranja literature je nastala raziskovalna naloga z naslovom 'Molekularni vpogled v učinek točkovne mutacije monoamino oksidaze B; ali lahko multiskalne simulacije razložijo nevropsihiatrične motnje?' V njej je Domen preučeval vpliv točkovne mutacije na delovanje encima monoamin oksidaze B, ki se nahaja v membrani mitohondrija in razgrajuje nevrotransmiterje. Pri tej razgradnji kot stranski produkt nastaja vodikov peroksid, ki poškoduje nevrone. Ti lahko zaradi poškodb čez čas odmrejo, iz tega pa se lahko razvijejo nevrodegenerativne bolezni, kot sta Alzheimerjeva ali Parkinsonova bolezen. Ugotovil je, da točkovna mutacije Y326I zmanjša aktivnosti encima, kar pomeni, da bi človek s takšno mutacijo imel manjšo verjetnost, da zboli za katero izmed nevrodegenerativnih bolezni. Gre za pomemben korak k zgodnjemu napovedovanju verjetnosti za poznejši razvoj bolezni, ki močno zaznamujejo tako obolelega kot njegove najbližje.

A da je njegovo raziskovanje našlo pot do olimpijade, se mora Domen zahvaliti predvsem mentorici na srednji šoli, profesorici kemije Alenki Mozer, ki mu je na podlagi svojih znanj in izkušenj z največjih svetovnih tekmovanj pomagala pripraviti raziskovalno nalogo ter vse potrebne propagandne in predstavitvene materiale na tak način, da so prepričali strokovno komisijo na mednarodnem tekmovanju International Sustainable World Energy Engineering Environment Project Olympiad (ISWEEEP), kjer je zanjo prejel srebrno medaljo, ter ocenjevalce na Genius Olympiad, kjer je Domen s svojo nalogo osvojil absolutno prvo mesto in zlato medaljo. Vse to je v umu srednješolca razplamtelo željo po nadaljnjem raziskovanju. "Rad bi še podrobneje razumel kemijska, biološka in fizikalna dogajanja v človeškem telesu," o svojih načrtih pravi Domen, ki se po končani osnovni šoli želi vpisati na eno od priznanih tujih univerz. A tako za raziskovanje kot tudi za poznejše nadaljevanje šolanja bi potreboval finančna sredstva Zavarovalnice Triglav, ki bi mu omogočila sodelovanje pri mednarodnem raziskovanju s priznanimi tujimi strokovnjaki ter širjenje znanj in obzorij. In zakaj je to pomembno? Ker lahko na podlagi ugotovitev njegovih raziskovanj napovemo dogajanje vnaprej in s tem ukrepamo, še preden se kakšna bolezen razvije, s tem pa rešimo prenekatero življenje.

MAŠA SIMONIČ

Maša Simonič

Ob pogledu na Mašo Simonič takoj postane jasno, da gre za dekle, polno pozitivne energije. Njen obraz vedno krasi prešeren nasmeh, je večni optimist, prijatelji pa znajo povedati, da jo odlikuje tudi izjemen čut za sočloveka, saj zna prisluhniti, pomagati in širiti dobro voljo. Kot pravi, se vsega v življenju loti z odprtim srcem. Navajena je trdega dela, vztrajnosti in discipline. In za vse to se ima v veliki meri zahvaliti tudi karateju, ki mu je zvesta že več kot deset let. Vse se je začelo, ko si je pri 7 letih ogledala karate trening nekega mariborskega kluba. Bila je tako navdušena, da je mamo doma nemudoma poprosila, naj jo prijavi na treninge. Ta najprej ni bila preveč prepričana, da je to pravi šport za njeno hčerko, saj je šlo vendarle za borilni šport, v katerem se bolj najdejo fantje, kot pa punce. A na Mašino nenehno prigovarjanje jo je vendarle vpisala v Karate klub Kovinar Maribor. In ne eni ne drugi danes ni žal za ta korak.

"V trenutku sem se zaljubila v karate. Postal je moja pot in način življenja. Je izjemen šport, ki človeka zgradi v celovito osebo. Uči spoštovanja, skromnosti in vztrajnosti, kar človeku koristi v vsakdanjem življenju," o svoji športni disciplini pravi Maša, z njo se strinja tudi mama, ki ji ves čas stoji ob strani, jo podpira in praktično vse svoje življenje pogojuje hčerini sreči ter uspehu. "Na začetku ni bilo uspeha, kar nekaj let sem se trudila, ampak rezultatov na tekmah ni bilo. A sem vztrajala. Na srečo sem imela izjemno podporo v klubu in pri mami, kar mi je pomagalo, da nisem obupala. Potem pa se mi je pred približno šestimi leti odprlo in od takrat gradim predvsem na svoji izvedbi kat," priznava nadarjena karateistka, ki je najprej tekmovala tako v borbah kot v katah, pozneje pa se je specializirala za slednje, saj se, kot pravi, dobro počuti, ko jih izvaja, je zadovoljna in predvsem uživa v tem, kar počne.

"Maša je vztrajna, marljiva, zelo analitična, ima jasno določene cilje in točno ve, kako te cilje doseči. Primerja se s športniki najvišjega razreda, z njimi sodeluje na seminarjih, z njimi želi tekmovati in zato ves čas, ki ga ne preživi v šoli ali doma za knjigami, posveča karateju," pravi Mašin trener Viljem Klanjšček in dodaja, da nadebudna karateistka trenira 10- do 12-krat na teden. Naporni in zahtevni treningi pa niso zaman, kar dokazujejo številni dosežki: pohvali se lahko s tretjim mestom v katah na 41. mladinskem evropskem prvenstvu na Portugalskem leta 2014 in je prva Slovenka z medaljo v katah in najmlajša karateistka,ki je osvojila medaljo za Slovenijo na evropskem prvenstvu. Lansko leto je svoj uspeh še nadgradila in se z evropskega prvenstva na Cipru vrnila s srebrno medaljo. Poleg tega je tudi enajstkratna državna prvakinja, letos je že tretjič postala članska državna prvakinja, je pa tudi aktualna državna prvakinja med mlajšimi članicami.

Seveda so na podlagi vsega naštetega njeni cilji jasni: še naprej osvajati žlahtna odličja na velikih tekmovanjih. Prva priložnost bo že februarja naslednje leto, ko bo potekalo 45. mladinsko evropsko prvenstvo in kjer si želi ponovno poseči po medalji. A še večja želja je postati prva Slovenka z medaljo v katah za Slovenijo na svetovnem prvenstvu. In ker je karate lani postal nova olimpijska disciplina in bo vključen v program olimpijskih iger v Tokiu leta 2020, je Mašina velika želja seveda tudi uvrstitev na to največje tekmovanje na svetu. A tja se je treba kvalificirati. Točke za uvrstitev na olimpijske igre se bodo zbirale na svetovnih in evropskih prvenstvih ter na tekmah svetovnega pokala Premier League, potekale pa bodo praktično po vsem svetu. In ker njen klub že sedaj ne more pokriti vseh stroškov udeležbe na tekmovanjih, večina bremena pade na družino, konkretneje na Mašo in mamo, ki se že šest let odpovedujeta dopustom, da se lahko mlada karateistka udeležuje treningov, priprav in tekem. Stroški udeležbe na vseh tekmah, ki jih Maša potrebuje za kvalificiranje za olimpijske igre, presegajo družinski proračun, zato bi finančna sredstva Zavarovalnice Triglav talentirani športnici prišla še kako prav. "Res bi rada sodelovala na tekmah, na katerih se lahko prebijem v sam vrh svetovnega karateja, dosežem vrhunske rezultate in se udeležim olimpijskih iger," poudarja mlada karateistka.