Alen Bečirević, ki prihaja iz Novega mesta, je mlad in perspektiven parašportnik. Trenira paranamizni tenis in na tekmah osvaja dobre rezultate. Rodil se je s krajšo levo nogo in brez kolka, zato uporablja podkolenčno protezo. Na življenje gleda pozitivno in želi izkoristi vse, kar mu ponuja. Zagotovo pa je šport tisti, v čemer želi vztrajati in biti uspešen. Treninge uspešno usklajuje s šolo. Obiskuje biotehniško gimnazijo, saj ga naravoslovje zanima že od malih nog, navdušen pa je tudi nad matematiko in fiziko. V športu ima jasno zastavljen cilj, želi si nastopiti na paraolimpijskih igrah.
Alen Bečirević, ki je letos dopolnil devetnajst let, prihaja iz Novega mesta. Trenira paranamizni tenis in pri 17. letih je prišel do prve, a ne zadnje zmage. Z namiznoteniško reprezentanco Slovenije so odpotovali na močan turnir v Španiji, kjer je v predtekmovanju prvič zmagal, kasneje pa dvakrat izgubil in se poslovil od tekmovanja. »A ta zmaga mi daje potrditev, da sem naredil velik korak naprej, da delamo s trenerskim štabom dobro in da hočemo biti vsak dan boljši,« pove nadobuden parašportnik.
Treninge ima dvakrat na dan v dvorani na Otočcu, ki mu je zelo blizu. Na treninge se odpravi po šoli, pripeljeta in odpeljeta ga oče Zule ali mama Elvira. Starša sta njegova največja vzornika, kot pravi mlad parašportnik, »sta moja največja navijača, ni tekme, kjer bi manjkala. Rada imata namizni tenis. Rada pa imata mene, s svojim delom, prizadevnostjo in srčnostjo pa sta moj navdih in moja vzornika«.
Hvaležen je za vse, kar dobi in življenje sprejema tako, kot je. Rodil se je s krajšo levo nogo in brez kolka, zato uporablja podkolenčno protezo. Iz okolice večkrat sliši, da mu je hudo zanj, to ga včasih začudi, saj pravi, da mu življenje ponuja številne možnosti in doda: »Zagotovo je šport tisto, v čemer želim vztrajati, nadaljevati, tekmovati, biti uspešen, osvajati turnirje in kolajne.«
Šport ima rad že od nekdaj, preizkusil se je tudi v nogometu in košarki, a so se pojavile težave, saj pri teku ni tako uspešen. Z namiznim tenisom se je srečal preko brata, ki ga igra. Skupaj sta odšla na trening v klub NTK Krka. »Sprva sem se malce bal, kako bo vse delovalo, dejansko sem bil edini invalid, a je bila bojazen odveč,« o svojih začetkih treniranja pove vztrajen parašportnik. Treninge so prilagodili njemu, tako, da je lahko izvedel vse vaje, in poskrbeli so za prijetno okolje, kjer se je počutil sprejetega.
Paranamizni tenis trenira že pet let. Na treningih je skupaj z Manco Fajmut, trenira pa pod budnim očesom trenerja Ožbeja Poročnika. Z Manco, ki je v njegov razvoj vložila že veliko truda, je začel z osnovami igranja. Pomaga mu in veliko mu svetuje. V klubu je edini invalid, svoje izkušnje pa je nabiral že na tekmah v kadetski in mladinski ligi ter 3. slovenski ligi.
Uspešno usklajuje šolo in šport. Že od malih nog ga je zanimalo naravoslovje, navdušen pa je nad matematiko in fiziko. Odločil se je za biotehniško gimnazijo, pri odločitvi o srednji šoli pa je odtehtala tudi prijaznost do otrok s posebnimi potrebami. Zaveda se, da je izobrazba pomembna, a so njegove misli sicer večino časa pri loparju, mrežici, treningu in tekmah. »Treniram, da bi dosegel čim več,« o svojih ciljih pove parašportnik. O svoji prihodnosti bo razmislil, ko zaključi z gimnazijo, a pri športu ima jasno zastavljene cilje: želi si nastopiti na paraolimpijskih igrah. »Tu bi rad nastopil med najboljšimi in pokazal, koliko veljam,« poudari Alen.
Treningi so zahtevni in zaradi proteze se mu pojavi tudi kakšen žulj. Vendar pravi, da to ni težava, takrat to mesto malo pohladi in reši neprijetne težave. Na Univerzitetnem rehabilitacijskem centru Soča so mu protezo prilagodili tako, da so stopali in koleno bolj prožni in tako lažje trenira namizni tenis. Ko je rastel, je protezo menjal vsako leto. Zdaj ko se je rast ustavila, pa protezo menja po potrebi.
Ožbej Potočnik, glavni trener slovenske paranamiznoteniške reprezentance, spremlja in trenira tudi Alena. Pravi, da je Alen mlad perspektiven igralec, ki ima odigranih nekaj tekem letno tudi v prvi članski ligi med neinvalidi in dodaja, »da je vztrajen, pozitivno naravnan fant, ki ga drugačnost ni odvrnila od športa. Želi delati, rad se uči, hitro dojema, predvsem pa mu ni nič težko.« Zaključi z mislijo, da je Alen eden izmed igralcev, ki bodo tvorili prihodnost slovenskega paranamiznega tenisa in poudari: »Naša naloga pa je, da mu pri tem pomagamo.«
